Jeza je zagotovo čustvo, o katerem moramo govoriti in, ki ga sama kar precej raziskujem. Seveda vedno znova je potrebno poudariti, da čustva predstavljajo energijo v gibanju in prenašalce sporočil, ki nam povedo, kaj se z nami dogaja in kaj moramo ukreniti, da pridemo bližje k sebi. In jeza tukaj zagotovo ni izjema.
Pove nam, kdaj so se neke stvari zgodile drugače kot smo želeli in kdaj so bile naše meje kršene. Sporoča nam tudi, kdaj se naš notranji otrok ne počuti varnega, videnega, ljubljenega. In tudi kdaj nam je nekaj pomembno in morda potrebujemo več domišljije pri tem, da morda na kakšen drug način dosežemo želene cilje.
Pri jezi je seveda nujno, da najprej prevzamemo polno lastništvo nad njo, jeza je naša in nihče drug nima moči in ni odgovoren zanjo, ter da jo začutimo v telesu.
Dihanje, ki nam pri tem lahko pomaga, so globoki vdihi skozi nos in izdihi skozi usta, ki to energijo prizemljijo. Lahko si pomagamo tudi z zvokom, kričanjem, udarjanjem v blazino in v zrak.
Predvsem pa je nujno, da si jo dovolimo začutiti in ji prisluhnemo, kajti zagotovo ima za nas ključna sporočila. Prav tako lahko jezo tudi izpihamo v kakšen balon,ki si ga predstavljamo ali si npr. predstavljamo, da gre jeza skozi naše roke v steno in jo na takšen način spravimo iz telesa.
Sama sem npr. najprej napisala štiri strani vsega, zaradi česar sem besna. Nato pa to z velikim veseljem zakurila.
Po končanem obredu pa sem s to jezo sedela in dihala in odkrivala mi je mesta, kjer nisem dovolila svojemu notranjemu otroku, da me vodi. Kjer sem bolj poslušala druge kot sebe, kjer so bili drugi bolj pomembni kot jaz. In ker je večina mojih mnenj v rahlem nasprotju s sistemom podrejanja in sledenja tistim, ki se delajo, da vedo, hkrati pa ne izžarevajo globoke ljubezni, modrosti, prizemljenosti in lahkotnosti v telesu ter sočutja do vseh živih bitij (kar so zame smernice za to, da je nekoga vredno poslušati), je moje jeze kar precej. Kaže mi, kjer sem še vedno ujeta v sisteme, kjer še vedno v polnosti ne zaupam modrosti svojega srca in duše, kjer strah zmaga nad ljubeznijo. Saj marsikdo od nas pozna to, ko recimo začutimo, da nas duša vodi in potem se na eni točki ustrašimo in naš um začne z analizami financ in preživetja, namesto, da bi si dovolili vsak trenutek verjeti, da smo varni in da je za nas v polnosti preskrbljeno. Se vam zdi nenavadno. Tudi moj um globoko diha. Ampak dejansko, ko smo v stiku s svojo potjo in svojo dušo, se stvari skreirajo same. Zgolj naš notranji otrok potrebuje veliko zdravljenja in zaupanja.
Ampak vrnimo se k jezi.
Molitev zanjo bi lahko bila.
Čisti organski Izvor, Bog, prosim pomagaj mi, da začutim jezo v vsej njeni organski in pristni obliki. Naj jasno slišim njena sporočila. Naj je dovolim, da mi na nežen način pokaže, kje moram bolj ceniti sebe in postavljati jasne meje. Kje moj ja ali ne, nista pristna in v skladu z vsemi deli mene.
Pokaži in vodi me tudi pri tem, da jo izrazim na način, ki je varen in tako v mojo korist kot v korist drugih. In pomagaj mi, da odpustim sebi in drugim za vse situacije, kjer sem s svojo jezo kakorkoli škodovala sebe ali drugim, ali so drugi škodovali meni.
Prav tako mi pomagaj, da odpustim sebi in drugim, za vse situacije, ko nisem poslušala in upoštevala sebe in svojega notranjega glasa ali le tega nisem znala, zmogla, ali ni bilo varno izraziti.
Pomagaj mi tudi, da na varen in nežen način spustim vso jezo in vse zamere, ki so ujete v mojem telesu. Pomagaj mojim prednikom narediti enako. V najvišje dobro vseh. Prosim in Hvala.
Sedaj pa lahko temu dodate še karkoli začutite in vajo nadaljujete ali s kakšnimi dihalnimi in sprostitvenimi tehnikami ali pa s kakšnim aktivnim procesiranjem jeze. Tudi ples je vedno dobra opcija.
コメント